Čas, ki stoji: Črno-bela elegičnost železnice

V temno srebrnih odtenkih se razgrinja urbana meditacija – železnica kot simbol večnega gibanja in tihega čakanja. Fotografija v črno-belem tonu zajema duhovno praznino postaje:

• Stara ura železnike, katere kazalci se zdijo ujeti v brezčasje,
• Prazne klopce, ki še vedno čakajo na potnike,
• Sledi železniških tirov, ki izginjajo v megli pozabe.

Vsaka podrobnost je prežeta z melanholično lepoto:
◾ Ostre kontraste svetlobe in sence,
◾ Teksturo razpokanega betona in oksidiranih tirnic,
◾ Geometrijo arhitekture, ki postaja abstraktna silhueta.

Ta fotografija ni le posnetek kraja – je vizualna pesem o izginjajočih trenutkih.